Project Description
Lokacija: Osnovna šola Spodnja Šiška, maj 2014
Izvajalci: Maša Šorn, Andreja Štrukelj Sinčič, Martin Turk, Urška Kranjc
Učiteljici: Urška Gale, Majda Koren
Konec maja se je skupina otrok prve triade OŠ Spodnja Šiška skupaj z mentorji, s kamero in z drugimi izraznimi sredstvi igrala urejanje igrišča. Niz dejavnosti, usmerjenih v načrtovanje nadgradnje obstoječega prostora okoli šole se je zvrstil skozi 4 popoldanska srečanja in ponudil različne zanimive produkte: kratek filmček, nekaj tehtnih kritik obstoječih igral, realne predloge za izboljšave obstoječe ureditve, interaktivno šolsko razstavo in spletanje novih prijateljstev. Delavnice so bile naslovljene »Pazi, kamera na gugalnici!«.
Da bi bil pogled uporabnikov na obstoječo ureditev prostora okoli šole čim bolj neposreden in kot tak tudi dokumentiran, smo v igro vpletli s kamero in za pomoč prosili režiserja. Kombiniranje prostorskega načrtovanja in avdiovizualnih medijev se morda sliši nenavadno, a v resnici ni. Tako prostor kot mediji imajo pomembno vlogo v življenju družbe in posameznikov. Ne moremo se jim izogniti – hočeš ali nočeš, vsak dan, vplivajo na kakovost bivanja, zato je dobro, da do obeh zavzamemo kritičen, zdrav odnos. Izkušnje z delavnic so pokazale možnost, da je do prostora tak odnos že prirojen, da ga je morda treba samo ohranjati in ostriti.
V množici komentarjev, kritik in novih predlogov se je kamera odlično izkazala predvsem kot vstopnica do neposredne, spontane komunikacije. Bila je odprto okno v otroški svet, ne samo fantazijski, pač pa tudi zemeljsko realen, tudi konceptualen in včasih tudi družbeno odgovoren. »Niso mi všeč te betonske plošče… Nobenemu namenu ne služijo…« Je opozarjal Gašper iz prvega razreda, Miha, tretješolec pa je razložil, zakaj mu plezalna stena ni všeč: » Veliko premajhna je in veliko prekratka in prelahke oprimke ima. Morala bi biti daljša in višja.« Na športnem igrišču si Lev iz drugega razreda želi semafor, ki bi pokazal kako hitro si pretekel krog ali kako daleč si skočil v daljino. Tako bi dolžinske in druge mere iz učnega načrta lahko preizkušali tudi na igrišču.
Eno večjih presenečenj za projektantke, ki bi na prej reprezentativno ozelenjenem delu okolice postavile raje kakšno dodatno igralo, so bili popolnoma nasprotni komentarji otrok, ki so tam videli prijetne kotičke v senci, skrivališča za grmi, živalice v luknjah in listke z dreves, ki se jih lahko dotakneš, če skočiš res visoko. Od možnih dopolnitev pa v zatečenem slogu kvečjemu kakšno zelenjavno gredico, pručko na drevesu, mizico in »kravo namesto kosilnice«. Medtem ko so bili mnogi precej kritični do igral, eden od otrok je v »počasnem posnetku« demonstriral kako se lahko malo manjši otrok na enem od igral udari, so bili komentarji zelenja in vegetacije samo pozitivni. Če bi želeli strniti odziv in predloge otrok v nekaj ključnih prvin, bi to lahko bili skrivni kotički, voda, senca, razgledišča, še nekaj bi jih lahko našteli, morda najmanj pomembno vlogo pa bi dodelili igralom.
